Podiralci hribov spet na delu. Po Visokem Rokavu in Poncah smo začeli iskati nove izzive… Težje… Bolj divje… Prišli smo na idejo, da poizkusimo na Široko peč. Martuljška skupina nam kar odgovarja zadnji mesec. Široka peč je visoka 2497 m, na njo ne vodi nobena pot. Meni sta znana dva pristopa, eden iz Gozd Martuljka in eden po grebenu Dovškega križa. Pravijo, da je iz GM težji dostop… Hm… Potem veš kateri pristop smo izbrali? Med (prejšnjim) vikendom sta ostala člana Podiralcev in Robi bili na Škednjovcu in okolici, jaz pa sem se z Majo potikal po feratah in malo razgibaval prste pri »plezanju«. Med tednom pa službeno odsoten.

No v petek sem bil frej, ampak je bilo slabo vreme. V soboto sem prečil Kamniško Savinjske Alpe, nedelja pa je bila rezervirana za Široko peč. Priznam, malo sem bil živčen kako bo šlo. Visok Rokav je šel gladko, upam da tudi peč. V nedeljo se ob treh dobimo v Lescah in skupaj odrinemo proti Gozd Martuljku. Parkiramo za mostom, od tukaj naprej nadaljujemo peš. Razmišljam katere čevlje bi vzel… Vedeli smo, da bo sneg… Ampak z gojzarji plezat… Ne vem, nisem ravno pristaš. Rajši vzamem dvoje čevlje, zato Alpina Helios na noge… Alpina Lino pa bom imel za plezanje po skalah.. Testiral sem jih že prejšnji teden in so se v skali izkazali odlično… No jih bom še enkrat potestiral!

Pot nas vodi do bivaka Za Akom, a že prej zavijemo proti strugi. Lepa urca in že smo stopili v suho strugo. Že včeraj me je Eva opozorila, da naj se držimo leve… Pa smo se… Ampak… No lepo po vrsti… Hodimo mi po strugi gor, sonce že obsijal Široko peč, Veliko M. Ponco in ostale. In mi hodimo… Pa hodimo… Pa nobenega možiclja. Dobro… Mogoče je slabo označeno… Malo že nestrpni, se odločimo pogledat na internet, če je kakšna fotka struge… Smo sploh prav? No slika je pokazala… Da smo falili! In to celo strugo! Premalo smo šli v levo… Zaje*ali smo… Kaj sedaj? Pogled nazaj… Ni šans, da gremo nazaj in potem zavijemo na pravo strugo… Kaj pa če kar sekamo čez tele borovce, sej je samo okrog 100 do 200 m? No… Nismo samo podiralci hribov… Ampak tudi gozdarji!😂 Zaraščeno vse… Komi prebijal čez… Pod… Nad… Veje tolkle po nogah… Kletvice letele… No… Pametnejši odneha… Naenkrat zmanjka borovcev in zagledamo strugo… No sedaj smo pa prav!😍 Kakšna popestritev ture že na začetku! Po PRAVILNI strugi nadaljujemo gor… Kmalu pridemo do snežišča… Sneg malo trd… Cepin v roke in gasa… Bo šlo brez derez. No pridemo do grap… Izberemo desno grapo in jo preplezamo po levi (8m III.). Tak ogromen balvan zagozden, ga kar objamem in se potegnem gor. Kar naprej gor. Malo višje sezujem svoje Alpina Helios čevlje in obujem Alpina Lino… Čas je za plezanje… Kar gladki skok (15 m II.), ki je bil malo vlažen… Ampak ni panike! Sledi še malo plezanja (15 m II.) in pridemo do »zelenega pomola«. Tam kratka pavza. Spet gremo na sneg in se naravnost gor proti naši najtežji točki. Še prej se skalni zapori umaknemo v desno in pred sabo imamo – 30m skoka. Prvi del se da lepo preplezati… Drugi pa… Ob pogledu na njega… Nisem ravno skakal od veselja… Drugi skok je III+, tukaj se bomo mogli varovati, saj je strmina res huda! Denis gre prvi, ga Martin varuje. Drugi je Martin, jaz varujem… Potem pa še moja malenkost, varuje Martin zgoraj. Martin napne štrik, jaz pa lepo v razjedo… Vsak kamenček ki sem ga prijel, mi je ostal v rokah… Pulz dela… Adrenalin tudi! Kar nekaj moči je pobral skok, ampak pridemo varno čez. Noro! Strmina sedaj malo popusti in na vrsti je 50 m plezanja I. po zarezah oz. platah. Čevlji super držijo na skali, zato sploh ni bilo problema! Pridemo do amfiteatra. Ena malo daljša pavza…

Odločimo se, da nekaj robe pustimo na začetku amfiteatra. Namažem se s kremo, saj sonce kar lepo pripeka. Kam pa sedaj? Treba je najdit gredino. Itak noben ne prebere, da se nahaja v zatrepu… Pa zagledamo prvo gredino že kar na začetku… Se zapodimo po zoprnem melišču gor… Vidimo, da ne bo prava… Vidimo malo naprej še eno gredino… Prečimo… Tudi ta ne bo prava! Zagledamo snežišče… Zimsko opremo smo pustili dol na začetku amfiteatra. Ti šment! Se spustimo po melišču še nižje in spet v klanec… No tudi tukaj ne bo prav… Ostane sam samo še ena – v zatrepu! Skoraj eno uro smo izgubili, ko smo iskali pravo smer… No sedaj smo jo najdli. Po skalah gor, hitro zagledamo sidrišče… No sedaj smo pa 100%, da smo na pravi poti! Po skalah nadaljujemo gor (100 m I-II.) proti škrbini. Tam se bo treba spustiti 5 m, ampak je lepo napeljana vrv – hvala! Tako, da se super hitro spustimo in nadaljujemo po zelo krušljivi grapi navzgor… Kar nekaj moči pobere… Pridemo do ogromne skale, se splazimo spodaj in naprej po grapi navzgor. Malo pred grebenom zavijemo desno po eni gladki plati, pridemo do izpostavljene poličke (II.). Hmmm… Spodaj je kar nekaj prepada…Iščem oprimke… Na srečo jih je kar nekaj… S prsti na nogah lepo po polički… No tukaj je adrenalin še bolj delal… Noro! Poličke je dokaj hitro konec, sledi še malo lažjega poplezavanja in stojimo na vrhu – Široka peč (2497 m). Faaaak! Kakšna nepopisna sreča! Nekaj gledalcev smo imeli z Dovškega križa. Noro! Tole je res huda divjina! #tojtauzitek. Sledi ena daljša pavza… Vpišemo se v vpisno knjigo pod zaporedno številko 566, 567 in 568 (knjiga od leta 1998) – tukaj je dokaz, da je gora res malo obiskana! Sedaj bo šele spust zanimiv!

Foto 1: Ekipa “Podiralcev hribov”

No okrog 13h se odločimo, da se bomo spustili v dolino. Spakiramo vso robo, enga selfija in gasa! Spet po tem krušljivem terenu… Tukaj je bila potrebna še večja zbranost… Polička… Tisti šoder v grapi nam je pojedel energije in živce… En hiter poteg nazaj gor na škrbino in spust po gredini nazaj dol do snega. Po snegu smo se spustili kar naravnost dol, tistih 150m višine premagamo v parih minutah, top! Na začetku amfiteatra poberemo robo in se spustimo navzdol. Po isti poti nazaj do skalnega skoka (III+), tam napnemo vrv in en super abzajl! Čisto dol do začetka skoka. Potem sledi hoja po snegu/poplezavanje… Skratka cela pot je bila kar napeta! Pri spodnji III. se ne abzajlamo, ampak jo kar lepo preplezamo navzdol. Plezanje so konča, sledi hoja po suhi strugi… Tokrat tisti pravi! Vmes se ustavimo še pri bivaku Za Akom, kjer nam prijazni gospod skuha čaj. Čeprav je bilo zelo vroče, je čaj pasal! Kratek klepet in gasa proti avtu.

 

Proti večeru se je tura končala. Bilo je zelo zanimivo! Naporno, tako fizično in tudi psihično… Ampak je pa Široka peč nekaj posebnega… Na koncu je ves trud poplačan! Čeprav smo kar ornk iskali pot, saj možicev ob poti res ni veliko, nam je na koncu uspelo! Hvala Denisu in Martinu za družbo, brez njiju bi vedno z Dovškega križa žalostno pogledoval proti »nedosegljivi« Široki peči. Res smo super ekipa! Tudi naslednji cilj smo že izbrali, še ena dokaj samotna gora z alpinističnim pristopom… Več o tem pa… Ko gremo 😉

 

Video:

Galerija:

Špik v vsej svoji lepoti!
Se že vidi Široka peč
Tja ali tja? :)
Dobro jutro!
Ve se kam je treba!
Gozdarji v frej cajtu! :D
To je zdaj prava struga
Pogled nazaj
Po snežišču
Tukaj treba v desno
Po snežišču
Osredotočen Mirt!
Proti III+
Amfiteater
Denis išče signal
Hojla!
Dovški križ
Amfiteater
Široka peč - 2497 m
številka 568 (od 1998)
Treba tukaj dol
Vstop v plezalni del
Še zadnji pogled na Amfiteater
Proti dolini
Abzajl
Denis ready!
Skalni skok razdeljen na dva dela
Razkorak!
Pogled nazaj
Po desni strani
Kako je veličastna peč!
bivak Za Akom
Bivak Za Akom

Pot: